PREDGOVOR

Pričujoča Slovenska slovnica (rokopis končan julija 1975) je sad mojega dvajsetletnega raziskovanja slovenskega knjižnega jezika in preučevanja ustrezne domače in tuje literature. Predosnutki te slovnice segajo še v čas, ko sem se kot študent ljubljanske slavistike ob marsi­katerem jezikoslovnem vprašanju presenečen zaustavil zaradi razlike med tem, kako ga je prikazovalo jezikoslovje, in med mojo polzavestno predstavo jezikovnega uporabnika.

V  podrobnejše spoznavanje sodobnega slovenskega knjižnega jezika so me vodile dolžnosti lektorja slovenskega jezika na zagrebški univerzi od 1954—1965; tam sem se hitro zavedel pomena tistega jezikoslovja, ki se preverja z dejansko rabo jezika, obenem pa raste iz jezikovne teori­je (tudi stilistične), ki jo tudi samo dalje razvija in ustvarja. Torej praksa in teorija, ali bolje: praksa s stališča teorije in teorija s stališča prakse.

V  tem smislu sem se nato po vrsti loteval vseh ravnin jezikovnega ustroja slovenskega knjižnega jezika — od izrazne v slušni in pisni podobi do pomenske vseh nivojev — v veliki odvisnosti od potreb uni­verzitetnega in drugega predavateljstva. Vseh dvajset let sem namreč imel srečo, da sem ustroj slovenskega knjižnega jezika prikazoval po mojem najidealnejšemu naslovniku, najprej srbohrvaškemu, od jeseni 1963 pa tudi že slovenskemu študentu slovenistike, ves čas tudi evrop­skemu slavističnemu študentu in profesorju ter najrazličnejšim interes­nim zborom kvalificiranih strokovnih poslušalcev, med drugim zlasti v zagrebškem, pozneje tudi v ljubljanskem jezikoslovnem krožku ter na kongresih in znanstvenih sestankih doma in na tujem. Ta zahtevni krog naslovnikov mojih predavanj ter objav ima torej nemalo zaslug za to, da sem slovenskim knjižnojezikovnim pojavom iskal zmeraj globljih ko­renin, jih zasledoval v vsej razširjenosti, ugotavljal njihovo medsebojno prepletenost, sopogojenost in zgradbeno enotnost, obenem pa s kritičnim in polemičnim pretresom slovenske jezikoslovne misli pri uporabniku slovenskih jezikoslovnih del odkrival, snoval, širil in utrjeval duhovni prostor za nemoten, sproščen, soustvarjalen pogled na sodobni slovenski knjižni jezik.

Veliko pobud za svoje jezikoslovno (in stilistično) delo sem prejemal iz neslovenskega jezikoslovja. Slovensko jezikoslovje je lahko tvorno le kot del vsega drugega jezikoslovja: vsi smo v tem enem. In obzorja v splošnem sodobnem jezikoslovju so v primeri s tradicionalnimi sloven­skimi veliko obsežnejša in bolj izdiferencirana, globine so tu večje, tan-kosti še bolj izbrušene, norme strožje. Z vsem tem je združljiva le misel na pristno, objektivno slovensko individualno, ne pa podoba slovenskega jezika, ki raste v utesnjenih razmerah netvornega domoljuba in duhovne preproščine.

Tako je ta Slovenska slovnica postala taka, kakršna je: znanstveno delo, namenjeno vsem, ki se zanimajo za podobo slovenskega jezika. Te-matično je razdeljena na osem poglavij, kakor jih kaže Vsebina na na­ slednji strani. Različen obseg poglavij zahteva obravnavana tematika sama. Na začetku vsakega poglavja kazalo prikazuje problemski ustroj poglavja in bralca vodi na določena mesta v knjigi; sledi razpravni del, na koncu vsakega poglavja pa je navedena ustrezna strokovna in znan­stvena literatura, domača in tuja, od domače ne le tista, iz katere slov­nica deloma zajema. Tu zasluži posebno omembo oblikoslovna tonema-tika, predelana po ustreznih sestavkih Jakoba Riglerja za potrebe slov­nice.

Zadnjemu poglavju sledijo kazala, tako da je zaželeno mogoče hitro najti tudi brez poznanja strukture knjige ali njenih poglavij.

Na koncu naj se zahvalim: ustanovam, ki so mi, doma in v tujini, omogočale dvajsetletno nepretrgano delo na univerzah, v raziskovalnili delavnicah in predavalnicah; Kulturni skupnosti SRS, ki knjigo sub­vencionira, Založbi Obzorja, ki jo izdaja, delavcem tiskarne, ki so z za­htevnim stavkom imeli veliko posebnega dela; Janku Modru, ki mi je pomagal brati eno korekturo, Jakobu Riglerju, ki je kritično prebral pasuse o tonemskem naglaševanju, Franu Bezlaju, ki je dovolil pona­tisniti skiagrame slovenskih glasov.

Ljubljana, avgusta 1976.

**

PREDGOVOR K DRUGI IZDAJI

Dobrih šest let je minilo, kar sem pisal sprednji predgovor. Knjiga, natisnjena v deset tisoč izvodih, je bila razprodana praktično v petih letih, saj je že dobro leto in pol ni bilo več dobiti (deloma po zaslugi nekaternikov). Sedaj pa jo vesel pošiljam drugič v svet (zaradi ohra­njenega stavka v večjem delu nespremenjeno).

Tako je pričujoča izdaja Slovenske slovnice le pregledana, na precej mestih hkrati rahlo prenovljena, zato pa razširjena z dvema poglavjema: Eno, manjše, prinaša kratek oris sporočanja; prikazuje torej uporabo prvin s posameznih ustrojnih ravnin v govorjenju, tj. v besednem sporo­čanju ali tvorjenju besedila. Drugo, večje, novo poglavje pa nam prika­zuje slovensko besedo od prapočetkov do danes; najprej v nastajanju iz praslovanščine in nato v razvoju tega novega jezika (alpsko-panonske slovenščine) na posameznih ravninah jezikovnega ustroja in s tem v na­rečne praskupine. nato, od sredine 16. stoletja naprej, pa v posebni, knjižni, socialni zvrsti, ki se skozi štiri stoletja svojega razvoja močno razveji in razbohoti v svoji funkcijski zvrstnosti. Na koncu tega do­danega poglavja je prikazana še mnogovrstna problematika sodobnega knjižnega jezika in slovenščine sploh, ne nazadnje kot družbenega in duševno-duhovnega dejstva.

Z novima poglavjema ta slovnica — ob štiristoletnici Bohoričevih Zimskih uric — dobiva svojo končno podobo. Njen avtor bi si želel moči in priložnosti, da bi v nepredaljni prihodnosti zajel vanjo vse tisto, kar nam prinašata najnovejše snovanje jezika in jezikoslovne misli o njem.

Nemški Rovt. maja 1983.

Avtor